Pokopališče Ankaran - poročilo žirije

Pokopališče Ankaran

Zasnova pokopališča posega neposredno v brežino gozdnega roba in izkušnjo kraja naveže na dojemanje krajine v širšem merilu. Avtorji višinsko razliko izjemno zahtevne lokacije premoščajo s klančinami, ki obiskovalca vizualno povezujejo s horizontom in različnimi gozdnimi ambienti. Členitev enotnega pokopališkega prostora na več delov, tako da se posamezna grobna polja potopijo v okoliški gozd, odpira možnost prepletanja gozdne krajine s prostori grobov, kar subtilno aktivira potencial javnega prostora in ga hkrati zaščiti, uporabnikom pa ponuja parkovno ureditev, ki presega program in prostor pokopališča. 

Zasnova se na več ravneh spogleduje s preseganjem merila. Parkovni značaj pokopališča in navezovanje na gozdne poti inovativno nagovarjata neposredni širši kontekst. Hkrati širši prostor krajine ter izpostavljeni stik s horizontom in nebom uporabnika usmerjata h kontemplaciji ter poglobljenemu doživljanju sveta in prostora, četudi znotraj strogo zamejenih območij grobnih polj. Nova ureditev se z zasaditveno zasnovo, alepskim borom in cipresovkami, uspešno umešča v kontekst krajine, prostoru pokopališča pa dodaja simbolne pomene. Zasnova kaže odlično obvladovanje vertikalne členitve območja, ki s preprosto zasnovo medsebojno povezanih teras rešuje višinsko prehajanje in navezave na okolico hkrati.

Pot se prične z mrliško vežico, ki vodi mimo vodnega ambienta in reinterpretacije zvonika. Streha, skozi katero rastejo drevesa, pri tem predstavlja ločnico med svetom živih in svetom mrtvih. Ta kraj prehoda z abstraktnimi elementi nakazuje teme očiščenja, transcendentnosti, minevanja in cikličnosti življenja, in v sožitju s širšo krajino mu uspe ustvariti edinstveno kontemplativno vzdušje. Posluh avtorjev za merilo in specifike lokacije je odprl možnost za večplastno arhitekturno delo, iz katerega lahko razberemo še drugo pomembno lastnost. Posebna pozornost je posvečena materialu, ki se s svojo teksturo in barvo odziva na pomen kraja. Zemeljska barva betona ustvarja toplo atmosfero in z gradacijo tekstur prisotnost zemlje subtilno postavi v izkustvo že ob vstopu, v svoji neposredni materialnosti pa skozi sekvence gozda odzvanja do grobnih polj.

V sodobni hipni kulturi, ki je vse manj občutljiva za prostorsko izkušnjo, je bil za avtorje nedvomno velik izziv, kako znova interpretirati ritual pokopa, ne da bi dobesedno ponavljali kulturne vzorce. Ne nazadnje je naš odnos do smrti večna tema – tema, ki nas prek rituala pokopa na specifičen način poveže z materialnostjo sveta. Kot takšna si zasluži negovanje ideje življenja v širšem smislu, in prav zato je javni prostor, ki ga v prepletanju z gozdom odpira ankaransko pokopališče, posebej poveden.